Tradicija
Kuhanje žganja je bilo od nekdaj »moško opravilo«, saj so ga v večini tudi uživali moški – za veselje, ženske pa so ga bile deležne le za zdravje, ker je znalo olajšati mnoge težave.
Pri Kejžarjevih ni bilo tako, saj je žganje kuhala babica – Kostanjeva mama, ki je bila daleč naokoli znana tudi po dobrem jabolčniku, s katerim je trgovala s pohorskimi kmeti in tako sama preživljala svojo številno družino.
Še vedno kuhamo žganje tako, kot nas je naučila ona, le nekaj več vrst ga imamo in kakšen liter več.
Večino sadja pridelamo v lastnih sadovnjakih, po načelih »integrirane proizvodnje sadja«, kar pomeni, da je sadje manj škropljeno in le s sredstvi, ki v sadežih ne puščajo ostankov škropiv.